© 2020 KRAS. Vse pravice pridržane.
Suho soljenje in zmerna količina soli
Pri izdelovanju suhih mesnin Kraševci vedno uporabljamo le suho soljenje in zmerno količino soli, zato so izdelki praviloma primerno slano – sladki.
46 let prizadevanj za kakovost
Prizadevanja za zaščito Kraške pancete so stara že 46 let. Oktobra 1977 so v Lipici proizvajalci kraških suhih mesnin (Kras Sežana in MIP Nova Gorica) dali pobudo za zaščito Kraškega pršuta, Kraškega zašinka in prave Kraške pancete. S poudarkom na pravi Kraški panceti so proizvajalci želeli potrošnike posebej opozoriti na tradicijo sušenja in zorenja pancete na Krasu.
Ponudba pancet in zašinkov
Vratovina in panceta, sušeni na Krasu, se v senzoričnih lastnostih ločita od vratovine in pancete, ki sta sušeni na ostalih območjih. Ugodni klimatski pogoji zagotavljajo zaželeno dinamiko sušenja in zorenja, kar se odraža v nežni teksturi rezine, v polni aromi ter intenzivni rožnato rdeči barvi. Velika skrb je bila posvečena razvijanju gastronomske ponudbe, zaradi česar sta cenjeni kot kulinarična posebnost. Prepričajte se.
Kraška panceta
Tu, kjer se blago mediteransko podnebje sreča z mrzlim celinskim zrakom, domuje znamenita Kraška panceta z zaščiteno geografsko označbo.
Ta gastronomska posebnost se ponaša z dolgo in bogato tradicijo; o njej namreč pričajo zapisi že iz davnega leta 1689. Naši nonoti so skozi čas, predvsem na podlagi dragocenih izkušenj, izoblikovali praktična znanja in tehnološke spretnosti, na katerih so gradili prefinjen izdelek, ki ga danes tako cenimo. Mojstrskim veščinam, ki so se ohranile s prenašanjem iz roda v rod, je v roko segla nova tehnologija, ki prispeva k učinkovitejši in trajnostni proizvodnji.
Kraška panceta je edinstvena. Od slanin, ki jih proizvedejo na drugih območjih, se razlikuje po obliki kroja in postopkih izdelave. Metoda suhega soljenja ter sušenje in zorenje brez toplotne obdelave je le nekaj tehnoloških postopkov, ki so nepogrešljivi za pristno rezino te vrhunske kraške specialitete.
Kraški zašink
Domačini na Krasu se ponašamo s tradicijo sušenja zašinka. Pravimo mu zašinek, zašiunik in tudi ošokolo.
Sušenje vratovine skupaj z vratnimi kostmi brez ovitka, kot so jo v enem kosu prvotno sušili, je bilo neracionalno in so ga zato domačini opustili. Izdelek se je preveč izsušil, površina je bila čvrsta in suha, površina mišičnine je pogosto razpokala, pri pripravi narezka pa je bil delež obreznin velik.
Z dragocenim kosom vratovine so začeli ravnati bolj varčno. Nasoljeno vratovino so pred sušenjem dali v naravni ovitek; v začetku je bil to svinjski mehur, kasneje pa so začeli uporabljati naravno črevo.
Na zunanji strani so zašinek značilno povezali z vrvico, kar je dajalo izdelku še posebej mikaven izgled.
Drugačno pakiranje, ista kakovost
Za lažjo pripravo slastnih prigrizkov ali uporabo v kuhi nudimo naše mesnine tudi v obliki narezkov.